Župnija

ZGODOVINSKE IN UMETNOSTNE DROBTINICE         (tekst: Alenka Pavlica)

Fara svetega Urha se prvič omenja l. 1341 in sicer v lasti benediktinskega samostana Možac, sicer pa cerkev »Pri svetem Urhu v Branici« v virih prvič zasledimo že ok. l. 1200 kot del komenske pražupnije svetega Jurija. Torej je v naslednjih 140 letih pridobila status samostojne župnije, vendar pa ni več dolgo spadala pod možaško jurisdikcijo, saj vsaj 1431, če ne prej, pripada goriškim grofom. Kmalu se tudi stara (prvotna?) cerkvica, umakne novi. Proti koncu 15. stoletja je namreč že dokončana sedanja cerkev, seveda pa je njena današnja podoba rezultat kasnejših predelav. Novo cerkev je kmalu dobila slikarski okras, celoten prezbiterij je namreč poslikal Mojster sv. Jakoba iz Ribnega. Freske so ohranjene, žal pa na nekaterih delih poškodovane, na drugih spet precej preslikane, kot rezultat prenove iz l. 1935. Cerkev so že sto let kasneje povečali. 1724 je bila ponovno predelana: precej povišana in baročno obokana. Takrat so očitno nabavili tudi nove marmornate oltarje, ki jih je, kot vse kaže, izdelala delavnica Pasqualeja Lazzarinija iz Gorice in so v cerkvi še danes. Glavnega krasi slika cerkvenega zavetnika sv. Urha iz 18. stol., stranska pa sta posvečena Vsem svetim (s slikami Antonija Parolia) in Mariji Pomočnici. Sicer pa naj bi cerkev v 18. stol . imela kar sedem oltarjev. V notranjosti je poleg naštetega omembe vredna vsaj še marmornata prižnica z začetka 18. stol., pa tudi novi mašni oltar iz 1996. Ob cerkvi je prostostoječi zvonik, zgrajen v več fazah v 16. stol. in kasneje pokrit z baročno kapo.

Župnijski najbližja je podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega v Tabru (Taboru), pod katere zvon spadajo zaselki Tabor, Vas, Miklavi, Fortunsko, Postaja, Potok, Zgoni, Grižnik, Vidmaršče, Cvetrož in Lojevi. Zgradili so jo sredi 17. stol. in jo v 18. barokizirali. Glede na čas gradnje pa to očitno ni protiturška taborska cerkev, ampak je to vlogo morala imeti starejša cerkev sv. Sebastjana, ki se v Taboru omenja vse do srede 18. stol., a njene lokacije ni mogoče natančneje določit. Preprosta enoladijska cerkvica je v 20. stoletju precej pretrpela zaradi železniškega predora, ki je od 1906 tik pod njo in končno ob potresu 1976. Med leti 1986 in 1996 je bila uspešno sanirana in vrnjena svojemu prvotnemu namenu. Njena notranjost je svetla in preprosta z zidanim in lesenim polihromiranim oltarjem v katerem je odlična slika Matere Božje Rožnega venca s priprošnjiki iz l. 1685.

Starejša je podružnična cerkev sv Katarine Aleksandrijske, ki je takoj za župnijsko za Vrh, Preserje, Bizjake, Birsi in seveda sv. Katarino. Prvič je omenjena l. 1570 Kaže pa da je bila zgrajena ok. L. 1500. Čeprav so jo sredi 18. stol. povišali in baročno obokali ter ji 1892 dozidali neogotski zvonik je ohranila marsikaj izvirno gotskega. Zvezdasto obokan prezbiterij je v celoti freskan v maniri t.i. kranjskega prezbiterija. Žal so izvirne poslikave iz 16. stol. l. 1893 močno preslikali in ponekod celo na novo naslikali. Na stenah je nekaj lesenih kipov svetnikov, ostankov starih oltarjev iz 17. stol., sicer pa je v cerkvici še lep marmornat oltar iz 18. stol. s sliko Mistične zaroke sv. Katarine J. M. Lichtenreiterja.

Podružnična cerkev sv. Duha v Pedrovem je verjetno »istih let« kot cerkvica sv. Katarine, prvič pa omenjena l. 1570. L. 1635 so jo povečali ali celo na novo pozidali. Očarljivo preprosta podružnica z odprtim lesenim ostrešjem je obogatena z marmornatim oltarjem iz Lazzarinijeve delavnice, ki so ga že v 18. stol. prinesli iz opuščene cerkvice sv. Valentina na Sabotinu, v njem pa je slika Binkošti J. M. Lichtereiterja.

Ob nastanku v 14. ali že celo 13. stol je bilo ozemlje župnije večje kakor je danes. Sedanje župnijske meje so bile določene l. 1936, ko je bila na novo ustanovljena župnija sv. Cirila in Metoda v Brjah oz. ko le tej 1943 dodelijo dotedanjo rihemberško podružnico sv. Martina, ki je vse od 16. stol. k sebi posebej vabila tiste iz Polja, Škrbčev in Mesarjev. Stavba, ki je bila 1944 minirana je od 1991 lepo obnovljena. Ohranjen je marmornati baročni oltar s sliko sv. Martina A. Parolija, nekaj posebnega pa so umetnine Petra Černeta.